Vsak začne nekje. Za prvo generacijo mladih prostovoljcev Zavzemi.se (pod okriljem društva Operando) je bil ta začetek soba, polna nalepk z imeni, otočki s sadjem, slanim testom, pripomočki za ustvarjalno delo in zabavo, ter pričakovanjem, ki ga nihče ni znal povsem opisati.

Naši mladi, Rok, Mirjam, Ema, Veronika, Timen, Maja in Sara, so se od aprila do julija usposabljali za prostovoljstvo v programu Zavzemi.se. Učili so se poslušati, načrtovati, delovati v skupini.

Naša prostovoljka Sara (na sredini) in druga Sara iz skupnosti Barka.

Potem je prišel čas, da teorijo prinesejo v dvorano. V sodelovanju z Zavodom Janeza Levca, skupnostjo Barka in društvom Downov sindrom so pod mentorstvom Naceta Volčiča (laiškega misijonarja in popotnika) organizirali popoldanski dogodek za odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju. Ja, naredili so ga sami!

Zanje je bil to preizkus sodelovanja, kjer so se učili, kako si pomagati, se sproti prilagajati in izpeljati skupno idejo kot ekipa.

Trije otočki, eno popoldne

Datum, ob petih se je dvorana na Rakovniku začela polniti. Prihajali so gosti; osebe z motnjo v duševnem razvoju in njihovi asistenti (na koncu nas je bilo vseh skupaj več kot 30).

Pri vhodu sta goste sprejela Veronika in Rok, ki sta vsakemu prilepila nalepko z imenom in znakom skupine.

Že prva dejavnost je razbila začetno zadržanost. Kmalu je bilo v prostoru slišati smeh, pogovore in tisto prijetno sproščenost, ko se ljudje med seboj zares začnejo srečevati. Ema je na začetku pozdravila zbrane in takoj začela z zabavno spoznavno igrico, kjer so udeleženci med predstavitvijo oponašali svoje najljubše živali.

Ema (v rumenem) je naredila odličen uvod v srečanje.

Sledili so trije otočki, razporejeni po rotundi v spodnjem delu rakovniškega mladinskega centra. Dejavnosti so potekale krožno, zato se je vsaka skupina preizkusila na vseh treh otočkih.

Sara in Maja sta vodili ustvarjalni kotiček, kjer so udeleženci gneli slano testo in izdelovali zapestnice.

Timen in Ema sta na glasbenem otočku vodila igro o Noetovi barki, pela banse in igrala Štrbunk.

Res sem hvaležna, da sem imela priložnost biti del tako čudovitega dogodka. Sodelovala sem na glasbeno plesnem otočku in res je bilo neverjetno videti, kako so se tako različni ljudje povezali ter vsi z navdušenjem sodelovali pri petju in plesu. Lepo je bilo opazovati, kako je vsak zasijal v svoji luči. Nekateri so glasno prepevali, drugi z veliko energije plesali, tretji pa dosegali neverjetne zadetke v štrbunku. (Ema Batagelj)

Veronika, Rok in Mirjam pa so pri ‘sadnem’ otočku skrbeli za okrepčilo – vsak si je lahko sam sestavil sadno kupo s smetano, čokoladnim prelivom in drobljenimi piškoti.

Prostovoljka Maja Lombar je opisala, kaj se je dogajalo pri testu:

»Bolj kot oblikovali, smo gnetli testo. Je šlo bolj počasi, pa vseeno smo naredili nekaj luštnih izdelkov.”

Naša mlada prostovoljka Maja (na sredini)

Na glasbenem otočku se je zgodil trenutek, ki ga Timen Stepišnik Perdih ni mogel pozabiti:

»Stane se je tako vživel v Štrbunk, da se je začutil v vlogi sodnika. Lepo je bilo videti, da jim je mar do našega druženja in da so se aktivno vključevali.«

Takole je še napisal Timen:

Plesanje, petje, gibanje, smeh. Vsega tega je bilo v obilju na tem lepem dogodku. Globoko cenim in si želim več takšnih dni – v skupnosti, ki sprejema in se veseli vsakogar. Kjer se skupaj ustvarja in povezuje. Kjer se v pristnosti in veselju križajo in združujejo mnoge zgodbe.

Veronika pa je dejala:

“Bilo je sproščeno in zabavno vzdušje. Udeleženci so si izbirali različne sadne kombinacije in res uživali v Sladkem grehu ter smetani. Celoten dogodek so sestavljale raznolike dejavnosti, prijetni udeleženci in dobro pripravljeni animatorji. Vsak je odnesel delček drug drugega, ne samo lastno sladico.”

Otoček, ki so ga pripravili Veronika, Mirjam in Rok je bil izmed vseh najbolj osvežujoč.

Pomemben del dogajanja so bili tudi asistenti, ki so s svojo prisotnostjo in podporo pomagali, da je vse teklo mirno in naravno.

Hvaležnost, ki ni bila pričakovana

Pred dogodkom je bilo nekaj skrbi. Bo sadna kupa dovolj? Bo program dovolj bogat? Bo vzdušje sproščeno?

Prostovoljka Mirjam Božnar je ob tem povedala:

»Sama sem bila pozitivno presenečena nad iskrenim veseljem vseh, ki so prišli na naš otoček. Še posebej se me je dotaknila njihova hvaležnost, ki je vidna že pri najmanjših stvareh, predvsem tistih, ki se nam zdijo samoumevne.«

Ena od pomembnih lekcij tega popoldneva je bila tudi ta, da ni treba, da je vse izpeljano do popolnosti. Včasih največ pomenijo prav preproste stvari: skupna igra, miren pogovor, možnost, da nekaj narediš sam, in občutek, da si zares dobrodošel. Rok Berkopec je doživel podoben trenutek:

Atrakcija dogodka, igra ‘Štrbunk’ – zabava tako za asistente kot za uporabnike

»Eden od udeležencev me je pohvalil in se mi zahvalil za pomoč ter druženje. Njegove iskrene besede so mi veliko pomenile, saj sem začutil, da sem s svojo prisotnostjo nekomu polepšal dan.«

Vzdušje je bilo glasno in veselo, posebej pri glasbenem otočku. Udeleženci so domov odnesli svoje izdelke, ostanke sadja in kanček tekmovalnosti iz igre Štrbunk. Z njimi je šlo tudi pevsko razpoloženje, veselje ob skupni igri in občutek, da smo popoldne res preživeli skupaj.

Med odzivi po dogodku se je večkrat pojavila tudi želja, da bi bilo takšnih srečanj še več, saj podobnih priložnosti za skupno druženje pogosto primanjkuje.

Prostovoljci so ostali, pospravili dvorano in si med seboj podelili občutke.