Pred skoraj letom in pol sva se s Silvo vrnila iz Južne Amerike nazaj v Slovenijo. Po spletu različnih okoliščin sva prepoznala, da se v najinem življenju začenja novo poglavje misijonske zgodbe. 

Na najini dosedanji poti ste naju spremljali, spodbujali, molili in darovali za različne dobrodelne namene, za kar sva vam zelo hvaležna. Brez vas najino potovanje zagotovo ne bi bilo mogoče, vsaj ne v takšni obliki.

Silva Volčič z otroci v Bangladešu

Zdaj smo se v društvu Operando lotili novega humanitarnega projekta Zavzemi Se, ki je v osnovi namenjen mladim, a tudi vsem ostalim, ki nam želijo priskočiti na pomoč, da naredimo korak k ljudem iz roba naše družbe, jim pomagamo in se hkrati učimo od njih. 

Znanje, izkušnje in lekcije, ki sva jih pridobila na poti, bi rada delila naprej. Želja je mlade spodbuditi, da se aktivirajo, skupaj z nami oblikujejo skupnost, se naučijo prepoznavati Božji klic, v sebi zanetijo misijonski ogenj, sklenejo nova in pomenljiva prijateljstva, se naučijo pristopati k ljudem v potrebah in nasploh, najdejo svoje mesto. 

Mladi v akciji

Preko projekta Zavzemi Se bi želeli mladim dati možnost, da niso zgolj udeleženci, ampak akterji, razvijalci, načrtovalci in pobudniki novih dobrodelnih akcij – s pogledom preko ekrana, k resničnim, ‘živim’ odnosom.

V koordinacijski skupini zavzemi.se nas je osem. Projekt je postavljen, a se še razvija. Sproti prepoznavamo, kam nas vodi Bog, kaj si On želi in pogumno delamo korake v tej smeri. Kar vemo zagotovo je to, da tudi nas Gospod želi preoblikovati.

Zato smo se odločili, da se kot ekipa dobrodelno ‘aktiviramo’ in kot prostovoljci vstopamo v različne realnosti, tja kamor bi kasneje spremljali mlade.

Obisk papeža Frančiška v skupnosti barka v Rimu

O tem sva veliko pisala. Mogoče se spomnite, da sva tam prvič srečala tudi papeža Frančiška. V to malo skupnost je prišel nenapovedano, tako hitro in nenadno, da smo komajda imeli čas, da se preoblečemo v kaj bolj dostojnega.

Člani koordinacijske ekipe Zavzemi se smo torej obiskali slovensko Barko, se srečali z osebami z motnjo v duševnem razvoju in njihovimi asistenti (tudi Silva je med njimi – pred dobrim letom se je v skupnosti zaposlila) in preživeli dopoldan v delavnicah.

Iz prve roke

S skupnimi močmi bi našo izkušnjo povedali takole. 

“Ob prihodu smo resnično začutili topel sprejem, odprtost vrat in njihovih src” (Katarina Rezar). 

Jutro z njimi smo začeli tako, da smo se jim najprej pridružili v kapeli pri njihovi redni ponedeljkovi skupni molitvi, potem smo se razdelili v skupine in z njimi delali, do kosila. Katarina se je odpravila z delom skupine na jahanje, ostali pa smo ostali v delavnicah. 

“Barkačica Maja me je takoj povabila k sebi, da si pogledam kako lep “gobelin” dela. Ostala sem pri njej in skupaj z njo izdelovala obeske za ključe. Delala je tako hitro, da sem jo komaj dohajala z rezanjem šablon, a sem uživala pri delu in prijetnem pogovoru z njo”. (Marjana Korošec).

Marjana z barkačico Majo

Hana Strajnar je delila svojo izkušnjo srečanja:

“Imam 15-letno  hčerko s posebnimi potrebami, ki ne hodi in ne govori, tako da imam nekaj izkušenj, vendar je bilo tokrat zelo drugače. Delali smo obeske za ključe ob 29-letnici delovanja skupnosti. Družbo mi je delal Tomaž – veliko se je smehljal, med delom malce zadremal, ko pa sem ga vprašala, če mi bo pomagal, je odkimal z glavo (Tomaž ne govori). Kljub temu si je kmalu premislil in naredil obris za dva obeska.”

“Ker je čas tekel tako hitro, sem utegnila spoznati le nekaj oseb. Najbolj sem bila v stiku s Saro (punco z downovim sindromom) –  z njo sem izdelovala obeske za ključe”. (Janja Koderman)

Janja z barkačico Saro

“Morala sem narediti le korak v njihov svet in tam so me sprejeli. Močno mi je ostala v spominu njihova sproščenost, neposrednost, pogovorljivost ter občutek, kako lahkotno in sproščeno je bilo z njimi vzpostavili pogovor. Bilo je preprosto veselo. Samo učim se lahko od njih, kako se imamo lahko lepo, tudi v vsakdanjih stvareh.” (Katarina Rezar)

Katarina in barkač Bogo

Vzemi ali pusti

Biti v družbi takšnih Barkačev je vedno zanimivo. To so ljudje, ki sebe prinesejo na ‘pladnju’, prav takšni kot so, brez mask, brez olepšavanja, brez zadržkov –  take it or leave it (vzemi ali pusti).

Kažejo nam ogledalo in nas nezavedno spodbujajo, da tudi sami snamemo maske in brez strahu pokažemo svetu, kdo v resnici smo in kaj se skriva za to masko. 

V odnosu z njimi se učimo sprejeti njihovo drugačnost in v tem duhu z njimi iskati skupne imenovalce. Včasih je to zahtevno, celo boleče, a vedno bogato in dragoceno! Grajenje odnosa z osebami z motnjo brez izjeme vodi k naši lastni osebnostni rasti in osvobajanju.

Hana z barkačem Tomažem

Po delavnicah smo se zbrali na kosilu. To je bila še ena odlična priložnost za druženje in spoznavanje Barkačev.  “Vse pohvale kuharju Roku – spekel je pice, ki bi mu jih zavidal marsikateri kuharski šef.

Silva je na dogajanje gledala iz malce drugačne prspektive:

“Kot zaposleni v Barkini delavnici mi je bila izkušnja prihoda prostovoljcev zelo všeč. Navdušilo me je predvsem to, kako hitro so se vsi vključili v delo in vstopili v interakcijo z Barkači. Našli so skupni jezik ustvarjalnosti in se zapletli v pogovore, tudi o tem, kaj zares pomeni biti ‘Barkač’, kaj je uporabnikom všeč, kakšen urnik imamo in kaj vse zanimivega počnemo. V sproščenem in humornem vzdušju smo skupaj ustvarili čudovite usnjene obeske za bližajoči se Barkin rojstni dan.”

Silva v svoj delavnici, v družbi Hane, mlade prostovoljke iz Finske in Tomaža

Za vse nas je bila ta izkušnja zelo dragocena, saj nas je obogatila osebnostno in nam hkrati dala nove vpoglede, ki nam bodo koristili pri našem projektu. Z hvaležnostjo za to izkušnjo se oziramo nazaj, a hkrati se veselimo vsega kar je še pred nami.